O ČRTOMIRJU ŠINKOVCU

»Moj domačijski svet, …je svet, obrnjen vase in v svojo samotnost. Ta svet še ni doživel oblikovalca in tega sem se rano zavedal. Mati iz teh samot še ni rodila pripovednika, ki bi jo ovekovečil, ki bi jo vključil v svet besede.

Črtomir Šinkovec, iz intervjuja

Vedel je, da mora v svet. Tako je narekoval nemirni čas, ki je svet pehal iz ene morije v drugo, še bolj krvavo. Iskal je pot, da bo izpolnil svoje življenjsko poslanstvo in « tisti božji dar, ki se ga ni moč naučiti », kot je njegovo literarno ustvarjalnost označil pisatelj France Bevk, in ga podaril ljudem. Hkrati pa je ostajal vse življenje razpet med rojstno vasjo in velikim svetom. Vračal se je med obronke valovite Vojskarske planote po novo moč za težo spoznanj, ki jih je predenj postavljalo življenje.

(Irena Šinkovec Hvala ob 100-letnici rojstva , Idrijski razgledi 2/2015)

Črtomir Šinkovec (1914-1983), rojen na Vojskem nad Idrijo, je bil zgledni primer pravega slovenskega in predvsem primorskega literarnega samouka, ki je skozi bedo in narodno zatiranje pod fašizmom postal intelektualec, človek peresa , glasnik svobodoljubne in rodoljubne misli.

Bil je pesnik, pisatelj, zbiratelj in vzpodbujevalec pesništva, sposoben publicist in urednik in tudi prvi, ki je v svojih delih ovekovečil odmaknjene kraje vojskarske planote, grape in gozdove med Idrijo in Čepovanom, med Cerknim in trnovskim gozdom. Njegova dela so bila povečini namenjena mladim.

(Tomaž Pavšič ob 70-letnici rojstva, Primorski dnevnik, 30.3.1984)

Prvo pesem je napisal v svojem dvanajstem letu in jo poslal Finžgarju v Ljubljano; ta ga je pohvalil ter mu ljubeznivo odgovoril, da jo bo po možnosti objavil v Mladiki.

Kmalu si je Šinkovec začel dopisovati s Francetom Bevkom, ki mu je postal dragocen in zvest mentor. V koledarju Goriške matice iz 1936 mu je objavil nekaj pesmi, a prav ta koledar je bil zaplenjen.

Vojskarski mladenič je Bevka velikokrat tudi osebno obiskal in se k njemu podal kar čez vrhove in grebene peš v Gorico; ohranil je mnogo Bevkovih pisem, ki so priča Šinkovčevega zorenja in tistih časov na Primorskem.

Prva Šinkovčeva pesem pa je izšla v »Vrtcu« 1934/35

Kar osemnajst slovenskih skladateljev je komponiralo njegove pesmi.

(Tomaž Pavšič, Skoraj zamujena obletnica: Samorastniška pot literarnega moža z Vojskega, Delo-Književni listi, 23.3.1989)

Vedel je, da mora v svet. Tako je narekoval nemirni čas, ki je svet pehal iz ene morije v drugo, še bolj krvavo. Iskal je pot, da bo izpolnil svoje življenjsko poslanstvo in « tisti božji dar, ki se ga ni moč naučiti », kot je njegovo literarno ustvarjalnost označil pisatelj France Bevk, in ga podaril ljudem. Hkrati pa je ostajal vse življenje razpet med rojstno vasjo in velikim svetom. Vračal se je med obronke valovite Vojskarske planote po novo moč za težo spoznanj, ki jih je predenj postavljalo življenje.

(Irena Šinkovec Hvala ob 100-letnici rojstva , Idrijski razgledi 2/2015)

NEKAJ PESMI ČRTOMIRJA ŠINKOVCA

Smreke so naše tihe družice,
spremljajo zvesto na vseh nas poteh.
Noč in dan nas gledajo v lice,
vidijo vse : naše trpljenje, naš smeh.

Tovariš, še veš, ko ti zmanjkalo sil je,
pa ti sledil je sovražnik preklet-
Smreke so vzele te v svoje okrilje,
medse te vzele in-bil si otet.

In ti, moj brat, bila ti ni dana
sreča, da dalje korakal v našo bi smer,
namesto cipres in platan in bršljana,
smreke zdaj stražijo večni ti mir.

Kaj bo z vami, kaj bo z vami
moje mlade, temne smreke,
ko mi z belimi rokami
smrt zatisne veke?

-Globlje v zemljo se vsesale
bomo s slednjo korenino,
a z vrhovi se pognale
kakor jambori v višino,

s soncem bomo se ljubile,
s pticami v jasnino pele,
moč iz rodne zemlje pile
za viharje in za strele.-

Vedra rast bo vedno z vami,
moje mlade, temne smreke,
rasle boste, ko bom v jami
jaz zaspal na veke.

Od vseh preprostih besed,
od vseh preprostih imen
meni najlepše zveni:
zemlja.

Vsa mi diši po trpljenju
in znoju,
vsa mi diši po tisočletnem opoju
ljubezni in tople krvi.

Vse, vse velja nji:
še v ljubljene žene objemu
njen sem samo,
v brbljavi besedi otroka
slišim le njo in v vetru, ki v belih se brezah igra,
ona šumi mi mehko…

O, zemlja:žena in dete,
ljubezen in jaz
smo v tvojem imenu doma!

Samotna tiha kot zaliv
je v hribih moja rojstna vas,
obkrožena od bornih njiv,
zajeta v venec host in jas.

Od tam me kliče daljnji klic,
spomin na davne,srečne dni,
na prvi cvet, spev prvi ptic
in na vabljiv opoj noči.

O, topli, božajoči glas,
kot pesmi je mamljiv sijaj,
poti ni več, ni več nazaj
v te mlade dni, v to gorsko vas.

Tri tržaške majske noči
pelo je nama morje na obali.

Prvo noč sva roke sklenila –
dvignila ptici se do neba.

Drugo noč sva se potopila –
školjki dve na dno morja.

Tretjo noč dveh školjk črepinje
režejo najine bose stopinje.

V sivi zori četrtrga dne
pohodila drug drugemu sva srce…

Z brežine veter veje iz vinogradov
in morje vzpenje se na boke jadrnic,
vzpenja se in pada vnic
kot klopčič neugnanih sivih gadov.

Predam se morju, stapljam se z valovi –
nemirni so ko razdivjana kri,
nemirni so ko strast oči –
dekleta skrivajo jih z las slapovi.

Zazdiš se kot jegulja mi v peščenem bregu
in iz oči ti vržem mrežo najinih skrivnosti,
in iz oči ti vržem mrežo najinih skrivnosti –
svetlejše so kot jutro v novem snegu.

Nizke, kamenite hiše –
stiskajo se ovce v bregu,
k starim oljkam bresti tihi,
temni bori v bregu više
kot menihi zro na morje,
kjer ob bregu tja do Zadra
so razpeta bela jadra
in se zgubljajo v obzorje.

Sama na razgretem produ
soncu sva odprta, sebi,
tu v samotnem, sanjskem brodu
s soncem in galebi…

Najina ljubezen grenka
je brez ognja in opoja,
še v poljubu ost je tenka
in v objemu duh razkroja.

Drug sva drugemu uganki:
v eno ne in ne narazen,
ljubosumja ostri zanki
vedno pričujoča kazen.

Lovca – vedno sva na preži –
njun zadetek samo rani,
njune škrge in čekani,
ribi dve sva v isti mreži.

Večer je ves v praznični opravi
oblakov belih, plavajočih v mesečini,
šumijo v mladih smrekah vetra harlekini
in dim iz črnih dimnikov diši po kavi.

Čebelji roj je vaška krčma. Opoji vina
razlivajo se v petje, smeh, besedo,
nekoč dišali nageljni so tam čez gredo,
nocoj se vame vrača bridka bolečina…
Neslišni slap pokoja v dušo mi natoči,
napoji z mirom vaška me davnina :
napil se bil je menda oče vina,
ko me poeta je spočel v neki noči.

V belih nočeh
sebe pretakam v motno plitvino
in ko ne srečam človeka v ljudeh
vase zaklenem to bolečino,
čakam do jutra, da od solz čiste oči
uzrejo škrjančka, ki v soncu drhti.

Ko se izmaknil
mi bežni bo čas,
ko bom omahnil
čez zadnjo minute:
nikar ne zagrinjaj
s črno se ruto,
naj ne stemni se
tvoj vedri obraz !
Svetla ostani
kakor svetilka,
kakor kresnica
z lučko iskanj :
jaz bom kot cvet
in jaz bom kot bilka
sredi brezdanjih
večnostnih sanj…

V samotni sončni gmajni na Vojščici
preprosto, skromno, kot živeli so, junaki spijo
tam v srčku, ograjenem na ravnici,
imena, vklesana v kamen, govorijo:

“Še vedno smo kot tiste dni nekdanje
in tu na sončni jasi naši so grobovi,
naš duh pa še živi, močnejši kot lobanje,
in še je gost med vašimi domovi.

Ne, nismo mrtvi: sebe smo vsejali!
V globokih brazdah naše setve zelenijo :
o, bratje, bratje, mi zato smo pali,
da se obzorja temna vam zjasnijo.

V veliko njivo svojo setev smo vsejali :
ob Muri, Zilji, v nedra Benečije,
po poljih, gorah in v poslednji kraški skali
to naše seme v močnih koreninah klije.

Naš duh živi kot hude dni nekdanje
in raste v šir in dalj vam v opomin:
v svobodne brazde sejte – mi smo pali zanje –
in v vaših setvah naj bo – naš spomin.”

Stari domovi
so stisnjeni v mraku,
prazen je hlev,
pajčevinasti hrami,
votli odmevi sledijo koraku,
v časih nekdanjih
se misel predrami.

Nekdaj dekleta
so klekljale čipke,
čipke svilene,
bele kot dan,
nekdaj dice
nitke so predle,
predle so v nitke
volno in lan.

Fantje so v vencu
leskovih viter
pletli peharje –
vzhajel je kruh –
z njimi smo peli
ob brenkanju citer –
strt ves odhajam
kot star potepuh.

V zavetju smrek osamljeno naselje
odeva se v svečavo mesečine,
pod bregom voda vre čez mrtve mline,
za jezom žage žde kot mrtve prelje.

Nekoč bile so krčme kot čebelji panji –
vriskala harmonika na vaški veselici,
kje pesem je in smeh, živahnost govorice,
dekliške neme prošnje, ko na dan semanji.

V teh krčmah rosno mlad sem utapljal v vinu
ljubezni prve nedosežne čare,
požel iz mlade setve sanj le zle prevare –
kako nocoj neumno je vse to v spominu!

Spomin je živ na mladih dni davnino
in ribič – hrepenenje mi nastavlja vabe:
zastrl prošlost s plaščem bom pozabe,
odgrnil z radostjo bom upanj pokrajino

tja k dobrim še ljudem pod krovom koče,
kjer me s prgiščem sreče še dobrota čaka.
Na sinjem nebu ni nikjer oblaka,
le v dalji prvi utripi zore smehljajoče…

Kot majceno zaspano oko
se odpira nov dan.
Na vzhodu črni oblaki.
Nov dan prihaja
skozi njih reže,
rojeva se v obupnih krčih,
v krčih zmaguje
počasi in vztrajno,
dokler ne razlije veselo se
čez mlade, radostne smreke,
dokler sonce ne plane
v sobo in oblije vse stene.

Tudi stenska ura je v soncu.
Neusmiljeno odteka
zadnji mrak v nemir dneva.

Zdaj ni več čas, da prosil bi ljudi
s ponižnimi očmi, če smem živeti,
če smem zavreči težo starih dni,
ponižanja skeleča iz dna srca izžeti.

Dovolj v mladosti sem že kruha stradal,
nizkotnosti prenašal in psovanj :
kdo bi z zatiranjem me upornega nadvladal,
ko rastel na preizkušnjah sem spoznanj.

Ne gloje neurejenost me in mrak krivice
razvnetega srca ne moti melodije,
soglasne s časom so preproste kakor ptice,
ljudi, sveta se moje pesmi veselijo.

O, človek sem iskanj, nepokoja,
ljubezen moja sije kot pomlad,
v sijaju neizrekljivem sončnega opoja
človeka ljubim, ljubim v cvetju nad…